Prehranska varnost in varna hrana

Wilfried Martens Centre for European Studies že tradicionalno organizira niz dogodkov in razprav pod krovnim nazivom Net&Work, katerih letošnja tematika je temeljila na izzivih, s katerimi se sooča Evropa po pandemiji covida-19.

Inštitut dr. Antona Korošca se je današnjega dogodka udeležil z razpravo Prehranska varnost in varna hrana (Food Security and Safe Food), v kateri so sodelovali podpredsednik SLS in poslanec v Evropskem parlamentu Franc Bogovič (SLS/EPP), ki je pogovor tudi moderiral, zaslužni profesor na Univerzi v Ljubljani prof. dr. Peter Raspor in član sveta Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije ter kmetovalec Marko Cigler.

Na inštitutu smo se odločili izpostaviti to temo, ker je pandemija covida-19 na novo osvetlila pomen stabilne prehranske verige in s tem prehranske varnosti – na podoben način kot je osvetlila marsikaj drugega, kar se nam sicer zdi samoumevno, pa to ni.

V razpravi so sodelujoči spregovorili o ključnih stebrih prehranske varnosti (razpoložljivost hrane, cenovna in časovna dostopnost hrane in uporaba hrane), o izzivih, ki so pred nami, ter rešitvah. Naslovili so tudi nujnost gradnje zavedanja vzdolž celotnega življenjskega ciklusa in vzdolž celotne prehranske verige, pomen sprejetja strateških načrtov na ravni posameznih držav članic ter pomen zaupanja v kakovost pridelave in proizvodnje hrane.

Posnetek dogodka si lahko ogledate na povezavi:
https://www.facebook.com/watch/?v=144159520999822

Zavedanje o pomenu zdrave hrane in zavedanje o tem, da brez kmeta ni prehranske verige, bi moralo iti z roko v roki

Franc Bogovič je uvodoma poudaril, da v Evropskem parlamentu pa tudi na odboru AGRI, katerega član je, veliko razpravljajo o evropskem zelenem dogovoru, skupni kmetijski politiki EU, strategiji »Od vil do vilic« in biodiverziteti pa tudi o preciznem kmetovanju, ki bodo v prihodnosti imeli velik vpliv na samo pridelavo hrane, posledično pa tudi na prehransko varnost. »Ni pomembno samo, koliko hrane proizvedemo, temveč tudi, kako jo distribuiramo, koliko stane in kako dobro je poskrbljeno za vse člene v prehranjevalni verigi. In nenazadnje tudi, kako ozaveščeni so potrošniki glede tega, kaj v resnici jedo,« je poudaril.

Prof. dr. Peter Raspor je dejal, da ko govorimo o prehranski varnosti in varni hrani, slej ko prej pridemo do pogovora o zdravju. Zato je pomembno, da dnevno položimo na naše mize kolikor se le da zdravo hrano, kar pa ni vedno enostavno. Poleg tega, da na to vpliva tudi cena hrane, tudi sama prehranska veriga ni tako zanesljiva, kot smo mislili pred covidom-19. Izpostavil je nujnost vseživljenjskega izobraževanja, saj je v osnovni šoli še nekaj poudarka na zdravi prehrani, učenju o tem, od kje hrana sploh pride, kasneje pa to začne šepati, dokler na višjih ravneh izobraževanja popolnoma ne zamre. »Znanje o hrani, prehrani in zdravju se dejansko postopoma zmanjšuje, namesto da bi raslo,« je poudaril.

Po njegovem mnenju pogosto pozabljamo tudi na etnični, kulturni in socialni vidik hrane. To bi morali spremeniti in dati večji poudarek kratkim prehranskim verigam in uživati več sveže in manj predelane, procesirane hrane. »Verjamem, da bi morali spremeniti nekatere stvari glede izobraževanja, začenši s spoštovanjem naše hrane, naše tradicije, nameniti pa bi morali tudi več pozornosti kratkim oskrbovalnim verigam in razumevanju, da v svojih dnevnih obrokih potrebujemo tudi veliko sveže hrane.«

Marko Cigler je izpostavil, da se EU zaveda, da je glavna skrb kmetijske politike zagotoviti stabilen dostop do zadostne količine cenovno dostopne hrane, kar se kaže tudi z mnogimi sprejetimi zakoni ter z uvajanjem novih modelov kmetovanja, kot je na primer strategija »Od vil do vilic«. Kljub temu pa je covid-19 kriza ogrozila obstoj številnih kmetov. Pokazalo se je, da je primarna kmetijska proizvodnja (kmetovalec) v samem procesu pridelave hrane veliko bolj izpostavljena tveganjem kot drugi partnerji v verigi (kmetijsko-živilska industrija, trgovske mreže) in da je zavedanje v verigi o dejstvu, da je veriga močna le toliko, kot je močan njen najšibkejši člen, prenizko. Najverjetneje je tudi v tem iskati razlog, da pri izvajanju novih direktiv kmetijske politike in različnih kmetijskih strategij kmetje pogosto naletijo na številne paradokse in protislovja, saj le-te ne upoštevajo v zadostni meri vseh izzivov, s katerimi se sooča pridelovalni, predvsem živinorejski sektor.

Izzive bomo lahko premagovali le z novimi tehnologijami in metodami v tesni povezavi s tradicijo

»Kmetijstvo kot panoga in s tem preskrba s hrano se sooča z mnogimi izzivi. Nekateri so povezani s človeškimi dejavniki (rast prebivalstva, staranje kmetov), drugi s fizičnimi dejavniki (podnebne spremembe – na primer pozeba, ki smo ji bili priča, kakovost tal, zaraščanje kmetijskih zemljišč in druge oblike spremembe rabe zemljišč) poleg tega pa še z določanjem cen in še bi lahko naštevali. Pozornost pa moramo nameniti tudi možnosti prekinjenih poti preskrbe s hrano, na kar nas je spomnil čas pandemije covida-19,«je dejal Bogovič.

Po njegovem mnenju je bistveno večje osredotočanje na manjši prostor, ki ga razumemo kot »lokalno«. Znotraj širših evropskih okvirov je zato nujno oblikovanje kmetijskih politik in strateških načrtov na ravni posameznih držav članic. Univerzalni modeli zaradi specifike posameznih držav, že same geografske lege le-teh, ne morejo biti učinkoviti. Tudi strategija »Od vil do vilic« ne bi smela biti univerzalna, ampak bi morala omogočati prilagoditve, povezane s ključnimi izzivi in tudi s tradicijo vsake države članice EU. To je še eden izmed razlogov, da damo večji poudarek krajšim prehranskim verigam, kar bo posledično tudi zmanjšalo odvisnost EU od globalnega kmetijstva.

Prof. dr. Peter Raspor je med izzivi izpostavil tri točke. Prve so posledice klimatskih sprememb, ki jih vsi čutimo že vsakodnevno. Drugo je dejstvo, da ne uporabljamo vseh površin, ki so nam na voljo, za to, za kar bi jih morali. Kot tretje pa je izpostavil samo genetiko rastlin, ki jih gojimo. Dejal je, da moramo vpeljati nove tehnologije in metode v celotno prehrambno verigo, ne le na področju pridelave in predelave. Več pozornosti bi morali nameniti ozaveščanju o pomenu tradicionalne hrane in s tem oživiti tudi pridelavo starih, tradicionalnih sort, ki so za prehrano lahko izrednega pomena v uravnoteženem prehranjevanju. Med drugim so stare sorte tudi bolj robustne in odporne na vremenske vplive. Hkrati pa moramo dati poudarek tradicionalnim sortam tudi zato, ker se bo s tem pot hrane skrajšala.

Marko Cigler je spomnil, da je bilo tradicionalno kmetijstvo naklonjenovrsti pokrajin, habitatov, rastlinskih in živalskih vrst. V zadnjih štiridesetih letih ga je nadomestila hitra industrializacija kmetijstva, s katero je prišla specializacija večjih kmetij, večja uporaba pesticidov, gnojil in krmnih dodatkov. Manjše kmetije so bile opuščene in posledica tega so bile tudi velike družbeno-ekonomske spremembe v podeželskih skupnostih. Poleg tega je prišlo tudi do upada biotske raznovrstnosti in pritiska na okolje. »Z zavedanjem, da moramo nekaj spremeniti, so se oblikovale nove strategije in rešitve, ki pa so veliko krat birokratske in v praksi niso izvedljive, saj so polne paradoksov. Zmanjševanje evropskega živinorejskega sektorja hkrati pomeni večji uvoz mesa z drugih kontinentov, kjer ima pridelava bistveno večji vpliv na podnebne spremembe, kot v Evropi. V Evropi je živinoreja odgovorna za 7,2 % emisij toplogrednih plinov, kar je veliko bolj učinkovito kot svetovno povprečje 14,5 %. K temu moramo dodati še emisije pri prevozu mesa,« je dejal. Cigler je izpostavil tudi zmotno prepričanje, da živina s svojo prisotnostjo na rodovitnih zemljiščih onemogoča pridelavo poljščin za prehrano ljudi, pa tudi, da je Evropska zakonodaja o dobrem počutju živali ena najnaprednejših in celovitejših na svetu in da bi se pri uvozu mesa od drugod morali vprašati, v kakšnih okoliščinah so bile živali tam rejene.

Vključevanje vseh deležnikov in izobraževanje potrošnikov je ključ za trajnostno preskrbo s hrano

Franc Bogovič in Marko Cigler sta izpostavilapomembno vlogo vertikalne integracije pridelovalca hrane v celotno prehransko verigo, saj je le-ta ključna za zagotavljanje zadostne količine hrane za potrošnike. Cigler meni, da bo vertikalna integracija uspešna le, če bodo natančneje opredeljene strategije med vsemi partnerji. »Pogosto so medsebojni dogovori v verigi opredeljeni preveč prožno in prekomerna prilagodljivost dogovorov omogoča tudi nejasnosti v teh dogovorih, na primer nihanje nabavnih cen, nezadosten poudarek na razvoju, tržna analiza, zanesljivost nakupa in dajanja na trg in podobno. Verjamem, da bo stabilnost vertikalne verige dosežena, ko bodo vsi partnerji v verigi imeli skupne razvojne cilje, ko bo prepoznana šibkost primarnega proizvajalca – kmeta in ko bodo vsi členi skupaj opredelili modele za prepoznavanje razvojnih potencialov kmetij in bodo pripravljeni tudi vlagati v razvoj primarne kmetijske proizvodnje,« je pojasnil.

Prof. dr. Peter Raspor je poudaril, da ko govorimo o prehranski varnosti govorimo o tem, koliko hrane imamo na voljo, da nahranimo ljudi. Ko govorimo o varni hrani, pogosto zamenjujemo v poljudnem pojmovanju varno hrano s pojmom zdrava hrana. »V EU smo vzpostavili sistem, ki nam daje vpogled v pridelavo, predelavo in ponudbo. Ta sistem je zelo varen sistem, ki velja tako za hrano, pridelano v EU, kot tudi za hrano, ki jo uvozimo v EU. Ko pa se vprašamo o svežini živil in o tem, kako sveža je hrana v resnici? Takrat pa nimamo vseh odgovorov.« Ko kupimo hrano v trgovini, je označen rok uporabe in seveda je ta hrana kakovostna v okviru postavljenih rokov, prav tako je nasitna in hranilna, ampak pri taki hrani v resnici ne poznamo starosti sestavin vključenih pri izdelavi živil pripravljenih za takojšnje uživanje.

Torej pojmovanje svežine lahko usmerimo samo na neprocesirana živila in tudi za ta nimamo vedno podatkov. Primer: jabolko oberemo v tehnološki zrelosti, ga ohladimo in ga potem damo na trg, kot da smo ga obrali in poslali na trg v užitni zrelosti z drevesa. Ali je tako jabolko po svežini enako jabolku, ki je bilo obrano z drevesa v užitni zrelosti? Tu se pojavi še oskrbovalna veriga zato ni odveč vprašanje, koliko časa je bilo sveže živilo na poti v transportu do nakupa končnega kupca.

Ključno nalogo zato vidi v izobraževanju potrošnikov, da je v resnici sveža hrana le tista, ki je do nas prišla po kratki prehranski verigi. »Ko bodo potrošniki kupovali tako, da bodo vedeli, od koga kupijo, ko bodo sami videli, kako je bila ta hrana pridelana, šele takrat bodo razumeli celoten cikel in se bodo lahko aktivno vključili v prehransko verigo,« je dejal. »Če bomo izobrazili potrošnike in se bodo le-ti zavedali, da jim lahko nekaj ponudimo, in ko jih bomo tudi naučili, kako naj v tej hrani uživajo, potem bodo posegli po njej. To je del naše kulture in na tem moramo delati,« je prepričan prof. Raspor. Prav tako pri hrani pogosto pozabljamo na socialni dejavnik: »Hrane ne bi smeli jesti pred ekranom, temveč s prijatelji, z družino, v družbenem krogu,« je poudaril.

Le trajnostni prehranski sistemi so lahko odporni na krize

Prehranski sistemi ne morejo biti odporni na krize, kot je pandemija covida-19, če niso trajnostni. Prehranski sistemi danes predstavljajo skoraj tretjino svetovnih emisij toplogrednih plinov, porabljajo velike količine naravnih virov, povzročajo izgubo biotske raznovrstnosti in negativno vplivajo na zdravje ljudi. Hkrati pa ne omogočajo poštenih gospodarskih odnosov in možnosti preživetja vseh akterjev, zlasti primarnih proizvajalcev. Zato moramo delati na uvedbi novih tehnologij, uporabi znanstvenih odkritij in tudi z večjo ozaveščenostjo javnosti povišati povpraševanje po ekološki hrani.

Pomembno je omogočiti in pospešiti prehod na pravičen, zdrav in okolju prijazen živilski sistem. Zagotavljanje svetovalnih storitev kmetom, možnost koriščenja različnih finančnih perspektiv pa tudi povratne informacije o rezultatih raziskav in inovacij … vse to je potrebno orodje, ki lahko pomaga razrešiti napetosti, razviti in preizkusiti rešitve, premagati ovire in razkriti nove tržne priložnosti.

»Uspešni kmetijski politiki EU in kmetovalcem se lahko zahvalimo, da v Evropi ni lakote,« je v zaključku poudaril Bogovič in dodal, da imamo pred seboj še veliko izzivov, ki jih moramo aktivno reševati, da bomo imeli zagotovljeno preskrbo s hrano tudi v prihodnosti. »Pri tem pa nam bo v veliko pomoč razprava, ki bo temeljila na dejstvih in ne na ideologiji,« je poudaril.