Primož Jelševar na družabno-kulturnem srečanju predstavil Inštitut dr. Antona Korošca
V sredo, 25. maja 2016, je v Rtičah pri Podkumu, na ekološki kmetiji Ergela Planido, potekalo družabno-kulturno srečanje, na katerem so zbrani lahko prisluhnili predstavitvam knjig Diplomat Martin Krpan in Bosanski planinski konj ter se pogovarjali o priložnostnih, ki jih ponuja trajnostni razvoj. Med sodelujočimi je bil tudi predsednik Inštituta dr. Antona Korošca (INAK) Primož Jelševar, ki je predstavil delovaje INAK, pomen Antona Korošca za slovensko zgodovino ter poiskal stične točke slovenskega naroda z iznajdljivim Martinom Krpanom in trdoživimi bosanskimi planinskimi konji.
Dogodek je potekal v lepem hribovskem ambientu Zasavskega hribovja na posestvu, ki sta ga kupila in uredila zakonca Dolinšek, s seboj pa pripeljala čredo bosanskih planinskih konj. Ti skromni in trdoživi konji manjše rasti, katerih obstoj je ogrožen, so v preteklosti na širšem območju Balkana služili za prenašanje tovora in v vojaške namene. Zelo verjetno je, da bi kobilico take pasme imel tudi Martin Krpan za prenašanje angleške soli, če ne bi obstajal samo v domišljiji Frana Levstika.
Na okrogli mizi, ki jo je vodil Janez Podobnik, direktor Inštituta ECPD za trajnostni razvoj, je dr. Milan Jazbec, slovenski diplomat in profesor, predstavil svojo knjigo Diplomat Martin Krpan. V knjigi z duhovitimi ilustracijami Marjana Mančka je predstavil 15 lastnosti, ki jih je zasledil pri Martinu Krpanu, imeti pa jih mora vsak dober diplomat. Dobro bi bilo, da bi jih imeli tudi drugi, predvsem tisti, ki vodijo državo, je opozoril Podobnik.
Anton Dolinšek in dr. Matjaž Mesarič, soavtorja strokovne monografije Bosanski planinski konj, sta predstavila to ogroženo pasmo konj. V Jugoslaviji jih je bilo pol milijona, sedaj pa jih je na celem območju le še okoli 140. Tako razširjeni so bili zaradi svoje uporabnosti v podeželskem hribovitem okolju, z razvojem kmetijske tehnologije pa je pasma začela izumirati, saj ne služi več svojemu namenu. Pasmo so poskušali plemenititi z večjimi pasmami, vendar so se vsi poskusu izjalovili, saj ima pasma zelo stare, tudi do 3.000 let stare gene. S plemenitenjem bi pasma le izgubila svojo trdoživost, so pa zato z njo plemenitili druge pasme tovornih konj, na primer v Grčiji. Dolinšek, ki je pred prihodom v Rtiče skupaj z ženo vodil 3000 ha veliko posestvo v Bosni in Hercegovini, je postregel s podatkom, da se je ta pasma na slovensko ozemlje razširila v 14. stoletju s prihodom Uskokov, ki so bežali pred Turki. Ti so v veliki meri poselili tudi Pivško, od koder prihaja Martin Krpan, zato bi njegova kobilica zanesljivo bila prav te pasme. V velikem številu so jih uporabljali tudi za prenos tovora na avstroogrskih bojiščih v prvi svetovni vojni, v drugi svetovni vojni pa so jih poleg partizanov uporabili celo Nemci, ki so jih z padali spuščali svojim enotam na Norveškem.
Direktor INAK Primož Jelševar, sicer tudi sam Zasavec, je v trdoživosti našel povezavo med slovenskim narodom in bosanskim planinskim konjem, v dr. Antonu Korošcu pa je prepoznal vse pozitivne lastnosti, ki jih ima tudi Martin Krpan. Izpostavil je veliko vlogo dr. Korošca pri osamosvajanju slovenskega naroda, hkrati pa predstavil delo INAK, ki hoče s povezovanjem različnih profilov ljudi nadaljevati Koroščevo izročilo.
Kljub na videz nezdružljivosti tem, o katerih so spregovorili sodelujoči, so ti našli skupne točke in se strinjali, da je povezovanje ljudi različnih strok, ki si prizadevajo za trajnostni razvoj in ohranjanje naravne in kulturne dediščine nujno za nadaljnji razvoj slovenske družbe in države. Padla pa je tudi konkretna ideja o ustanovitvi delovne skupine, ki si bo prizadevala za mednarodno zaščito bosanskih planinskih konj kot avtohtone pasme, s čimer bi bil narejen velik korak k njeni ohranitvi.
